Top 10 similar words or synonyms for welfa

nirari    0.866469

tripolitanskega    0.865050

ثالث    0.863898

aristobul    0.862289

regesten    0.859613

brienna    0.854128

nietzsches    0.852891

haakonsson    0.849787

schauenburga    0.848930

negastija    0.848851

Top 30 analogous words or synonyms for welfa

Article Example
Vojvodina Bavarska Bavarska politika se je spet ločila od kraljeve potem, ko je cesar Henrik IV. za bavarskega vojvodo imenoval Welfa I. Bavarskega (IV. v rodovniku rodbine), začetnika rodbine Welf-Este (oziroma mlajšega rodu Welfov).
Rodbina Welf Rodbina Welf je starejša veja rodbine Este, katere najstarejši znani člani so živeli v Lombardiji v 9. stoletju. Zato se jih včasih imenuje Welf-Este. Najstarejši član te veje je bil Welf IV. On je nasledil ozemlja starejše rodbine Welf po smrti strica, koroškega vojvode Welfa leta 1055. Leta 1070 je Welf IV. postal vojvoda Bavarske.
Grad Stahleck Bila je očetova želja da se Agnes poroči s kraljem Filipom II., ampak ko je bil Konrad odsoten v januarju ali februarju 1194, se je na skrivaj poročila s Henrikom starejšim Brunswick, sinom svojega sovražnika Welfa, vojvoda Henrik Lev, s katerim je bila že prej zaročena ; zakon je potrdil Johann I. nadškof Trierja, in je bil znan kot Stahleckov zakon ali Bacharachov zakon. Po Konradovi smrti ga je Henrik nasledil kot Pfalški grof in tako prišel v posest gradu. Leta 1212 se je odpovedal naslovu in pravicam, povezanimi z njim v korist svojega sina Henrika mlajši. Ko je slednji leta 1214 umrl mlad in brez otrok, je njegova mlajša sestra Agnes podedovala Stahleck. Preostanek grofije je vrnila kroni, ki jo je nato podelila bavarskemu vojvodi Ludviku I. Wittelsbachu.
Vojvodina Bavarska Oče Welfa I. Bavarskega (vojvoda 1070-77 in 1096-1101) je bil italijanski mejni grof Alberto Azzo II. d'Este, njegova mati pa Kunigunda von Altdorf iz rodu Welfov. Njen brat Welf III., koroški vojvoda, je leta 1055 umrl brez potomcev in družinska posestva v Reciji, na Bavarskem in Švabskem so prišla v posest nečaka, po izgledu in značaju pravega Italijana. Takoj se je poročil s hčerko bavarskega vojvode Otona II. Northeimskega. Cesar Henrik IV. ga je leta 1070, sredi investiturnih sporov s papežem, imenoval za bavarskega vojvodo (potem ko je zaradi medsebojnega ozemeljskega spora odstavil njegovega tasta). Vendar je Welf na volitvah nemškega kralja leta 1077 podprl Henrikovega tekmeca Rudolfa Švabskega, zaradi česar ga je Henrik izobčil. Umaknil se je na Madžarsko in se vrnil leta 1096, ko sta se s cesarjem pobotala in mu je bilo vojvodstvo vrnjeno.
Vojvodina Bavarska Welfa I. je nasledil sin Welf II. Bavarski (1101-1020), ki je bil cesarju lojalen in se je dobro ugnezdil na Bavarskem. Enako politiko je sprva vodil tudi njegov naslednik, brat Henrik Črni (IX. Bavarski, 1120-26). Poročil se je z Vulfildo, starejšo hčerko zadnjega saškega vojvode Magnusa iz rodu Bilungerjev, ki mu je med sedmimi otroki rodila tudi Henrika in Judito, ki sta nadaljevala glavna rodova Welfov in Staufovcev. Pri volitvah kralja leta 1125 pa je presenetil, ko je, namesto svojega zeta Friderika II. Švabskega, kot je bilo pričakovano, podprl saškega vojvodo Lotarja Supplinburškega, ki mu je v zameno obljubil, da bo dal svojo hčerko Jero za ženo njegovemu sinu Henriku. Ko so po Lotarjevi izvolitvi nasprotni bavarski, frankovski in švabski plemiči za protikralja izvolili Staufovca Konrada III., se je umaknil v samostan in kmalu umrl.
Zgodovina Nemčije Friderikov sin Henrik VI. je 1194 zahvaljujoč poroki z normansko princeso Konstanco postal kralj Sicilije. Ko je Henrik VI. 1197 umrl, je prišlo do dvojne izvolitve Staufovca Filipa Švabskega, brata Henrika VI. in Welfa Otona IV., sina Henrika Leva. Po umoru Filipa leta 1208 je Oton IV. postal kralj. Papež pa je zaradi Otonovega italijanskega pohoda podprl Staufovca Friderika II., sina Henrika VI., ki je bil leta 1212 izvoljen za protikralja. Leta 1214 je bitka pri Bouvinesu prinesla odločitev v korist Friderika, ki je leta 1215 pridobil cesarsko krono. Friderik je vladal svoji državi iz svoje domovine Sicilije, kjer je tudi razpolagal z bistveno več politične moči, kot je bil to primer v nemškem delu cesarstva. Vladanje v Nemčiji je prepustil svojemu sinu Henriku. Leta 1235 je namesto Henrika nastavil njegovega brata Konrad IV. Zaradi Friderikove politike do Italije in političnih oblastnih zahtev z obeh strani je prišlo do boja za moč s papežem Gregorjem IX., ki je cesarja izobčil leta 1227. Vendarle je Friderik dosegel predajo Jeruzalema v Sveti deželi. Konflikt se je nadaljeval, ko je papež Inocenc IV. nastopil Gregorjevo nasledstvo. Inocenc je 1245 cesarja celo razglasil za odstavljenega. Friderik II. je umrl decembra 1250. Po njegovi smrti je papežev boj proti Staufovcem divjal dalje. Konrad IV. se je lahko uveljavil v Kraljevini Siciliji, vendar je umrl leta 1254. Leta 1268 je bil zadnji Staufovec Konradin, šestnajstletni sin Konrada IV., javno usmrčen v Neaplju po boju za svojo sicilijansko dediščino zoper Karla Anžujskega.