Top 10 similar words or synonyms for večglasne

mazurke    0.827764

motete    0.816505

lahkotne    0.805990

orkesterske    0.803486

uverture    0.793193

orkestralne    0.788881

klavirske    0.788529

uglasbene    0.769139

triglasne    0.763482

violinske    0.759570

Top 30 analogous words or synonyms for večglasne

Article Example
Carl Maria von Weber Napisal je več kot 90 solističnih pesmi, številne večglasne pesmi in kanone, kot tudi duete s kitaro ali klavirjem.
Adam de la Halle Pisal je enoglasne in tudi večglasne vokalne skladbe (motete) v slogu ars antique. Njegovo daleč najpomembnejše delo je pastoralna igra z napevi in plesi "Igra o Robinu in Marioni" ("Le jeu de Robin et de Marion") iz leta 1284.
Partitura Partitúra je notni zapis večglasne skladbe, ki jo hkrati izvaja več glasbenih instrumentov ali vokalistov. V navpičnem zaporedju so zapisani vsi instrumentalni ali vokalni parti, ki jih v istočasnem poteku izvajajo glasbeniki.
Jacob Clemens non Papa Jacobus Clemens non Papa (tudi Jacques Clément ali Jacob Clemens non Papa) je bil rojen med letoma 1510 in 1515, verjetno v kraju Ypres, umrl pa je v letu 1555 ali 1556, verjetno v kraju Dixmuide. Bil je pomemben in vpliven renesančni skladatelj. Njegov skladateljski opus je obsežen in vsebuje mnoge takrat aktualne sloge. Posebej znane so njegove večglasne predelave psalmov v flamščini.
Apt V Aptu so bili odkriti pomembni rokopisi z glasbo 12. in 13. stoletja ("Apt Manuscript", "Ivrea Codex"). Rokopisi vsebujejo večglasne motete in maše. 9 od 14 motetov francoskega skladatelja Philippa de Vitryja (1291-1361) je zapisano v Ivrejskem kodeksu, zbirki 81-ih skladb, ki datrajo v čas leta 1360.
Konsonanca in disonanca Konsonanca je definirana s parametri frekvenčnih razmerij: med toni različnih frekvenc so bolj konsonantni tisti z nižjimi števili v ulomku (Pitagora), npr. 1:1 = prima, 2:1 = oktava, itd. Za konsonance velja tudi naključje harmonske sočasnosti: če se konsonance v harmonskem poteku večglasne skladbe pojavljajo kolektivno ali v posameznih sklopih (aliktvotni toni) (Helmholtz, 1877/1954). Po tej definiciji konsonanca ni odvisna le od kvalitete intervalov med dvema tonoma, ampak tudi od tonskega zvena (t. i. barve) posameznih tonov.
Renesančna glasba To glasbeno gibanje 16. in začetka 17. stoletja je predstavljalo obdobje med visoko renesanso in barokom. (Po svoji slogovni opredeljenosti je bil predstavnik te šole tudi slovenski skladatelj Jakob Gallus). V tem obdobju nastane večzborje (italijansko: "cori spezzati"), praksa izvajanja večglasne skladbe z zbori, ki so v prostoru ločeni med seboj (podobno današnjemu "surround sistem"u). Hkrati privede to obdobje do osamosvojitve instrumentalne glasbe, kar pomeni, da glasbila niso več namenjena le nadomeščanju pevskih glasov, ampak lahko nastopajo samostojno. Glavni predstavnik te šole je Giovanni Gabrielli (1557-1612).
Notni zapis Raziskave so pokazale, da so Sumerci že okoli leta 2000 pr. n. št. poznali vrsto fragmentarnih navodil za izvajanje glasbe, sicer pa se je najstarejši v celoti dešifrirani notacijski sistem pojavil v 7. stoletju pr. n. št. v antični Grčiji. Lep primer sta v kamen vklesani himni Apolonu v Delfih. Grki so uporabljali dve vrsti zapisa. Instrumentalno glasbo so zapisovali s simboli za različna ozvezdja, vokalno glasbo pa z velikimi črkami grške abecede, pri čemer je posamezna črka ustrezala imenu tona. Grški glasbeni zapis se je ohranil do 4. stoletja našega štetja, nato pa utonil v pozabo. Spet se je pojavil v času karolinške renesanse, vendar se zaradi vedno večje kompleksnosti večglasne glasbe ni več mogel obdržati.
Oratorij (glasba) V duhu protireformacije je v Italiji nastalo močno versko gibanje, ki si je poleg maš in vzporednega bogoslužja ustvarilo svoj neliturgični prostor. Laiki in duhovniki so se srečavali v cerkvenih in samostanskih oratorijih (molilnicah, kapelah) pri duhovnih premišljevanjih in vajah. Za zgled so bili "esercizi", tj. duhovne vaje, Filipa Nerija (1558) v oratoriju samostana Sv. Marije, kot laična bratovščina, filipinci. Ker niso bili vezani na bogoslužje, so ta srečanja lahko prosto oblikovali. Poleg molitev, pridig in branja Svetega pisma so peli duhovne pesmi: eno ali večglasne "laude". Laude so bile lirične ali pripovedne, pa tudi v obliki dialoga, kar spominja na duhovno dramo in na dramatične vloge poznejšega oratorija. Skupni čas trajanja je bil približno 40 - 50 minut, dolžina besedila pa približno 350 - 450 vrstic. Še posebej glasbeno bogati so bili veliki četrtek in veliki petek. Ker je imela "Congregatio del Santissimo Crocifisso" na voljo precejšnja finančna sredstva, so najeli znane osebnosti, kot so Giovanni Pierluigi da Palestrina ali Emilio de 'Cavalieri, za pisanje glasbe.