spokorne - Synonyms of spokorne | Antonyms of spokorne | Definition of spokorne | Example of spokorne | Word Synonyms API

Article	Example
Starojudovska književnost	Starojudovska književnost je nastajala je v tesni povezavi s sosednjimi literaturami, predvsem z egipčansko in babilonsko-asirsko. Iz obeh je sprejemala vsebinske in oblikovne spodbude. Babilonski miti o nastanku sveta in vesoljnem potopu so vplivali na starojudovske mite s podobno tematiko, babilonske spokorne pesmi so bile najbrž vzorec za judovske psalme.
Babilonsko-asirska književnost	V liriki so pisali himne bogovom, žalostinke in spokorne pesmi, ki so jih izvajali v templjih ob glasbeni spremljavi. Najpogostejši temi sta bili kesanje in prošnja za rešitev. Te pesmi so podobne starožidovskim psalmom, na katere so najbrž vplivale. Ljubezenske pesmi so nastajale v sumerskem obdobju in so bile izrazito versko-kultnega značaja.
Brižinski spomeniki	V tem času so se uveljavljale tudi različne spokorne prakse: starokrščansko oz. antično kanonično javno pokoro v postnem času, ki jo je spremljala molitev vernikov, opravljali pa so jo od pepelnice do velikega četrtka, in pa osebno oz. zasebno spoved, ki so jo na celinsko Evropo prinesli irski misijonarji: po priznanju grehov je spokornik takoj prejel odvezo (za manjše in smrtne grehe), ko je obljubil, da bo opravil naloženo pokoro. V bavarskih deželah je iz teh dveh praks (skupnega spravnega obreda in novega načina odveze) nastal poseben obred, ko so škofje in pozneje duhovniki nekajkrat letno vernikom, ki so se skupno izpovedali, podelili odvezo od grehov ‒ obred javne ali splošne (očitne) spovedi, ki je moral biti v domačem jeziku. Ta obred je postajal samostojno spokorno opravilo in tako del nedeljskega mašnega bogoslužja. Že pred letom 1000 so na tem področju pri maši izpovedali tudi vero, zato so skupno kesanje začeli s kratko izpovedjo vere in omenjanjem različnih svetnikov kot priprošnjikov.
Papež Klemen VIII.	Sveta vrata je papež odprl s kakim dnem zamude od običajnega Božiča, in sicer 31. decembra 1599, zaradi hudega protinskega napada. Velik vtis je napravilo istočasno odpiranje vseh rimskih svetih vrat, ki ga je spremljalo zvonjenje vseh rimskih cerkva, pomešano s pokanjem topov na Angelskem gradu. Začela se je velika dejavnost: odprli so gostilne, trgovine in prenočišča; uvedene so bile hude kazni za povišanje cen; prepovedane so bile pustne norčije; odprli so posebno zavetišče za revne škofe in duhovnike z onkraj Alp; židovska rimska skupnost je podarila 500 slamnjač in rjuh. Sveto leto 1600 pomnijo kot eno najbolj obiskanih: v Rim, ki je štel takrat 100.000 prebivalcev, je prišlo samo za Veliko noč čez 200.000 romarjev, ki so dobili popolni odpustek, če so kot tujci obiskali svetoletne cerkve 15-krat, kot Rimljani pa 30-krat. Papež je med svetim letom dajal sam dober zgled s strežbo romarjem pri mizi, s spovedovanjem čez Veliki teden, s hojo po kolenih čez svete stopnice, z vsakodnevnim skupnim kosilom z dvanajstimi reveži, ter s 60-kratnim obiskom svetih krajev. Osebno je obiskal vse spokorne kraje, da bi se prepričal o njihovi urejenosti in primernosti; kardinali pa so v znamenje spokornosti slekli škrlatna oblačila.
Oton III.	Oton je poslal vojvodo Henrika Bavarskega in škofa Bernwarda po vojaške okrepitve v Nemčijo ter s papežem odpotoval v Raveno. Tam je sprejel poljsko in ogrsko odposlanstvo. S papežem sta dala pristanek na ustanovitev nadškofije Esztergom in metropolije na Ogrskem. Oton je razočaran in zlomljen padel v melanholijo in globoko pobožnost. V družbi puščavnika Romualda se je zatopil v spokorne in postne molitve. Ko se je opomogel, je utrdil prijateljstvo z beneškim dožem Petrom II. Orseolo in ga na skrivaj obiskal. S svežimi četami nekaterih nemških škofov se je napotil proti Rimu, se junija utaboril pri sv. Pavlu, ne da bi tvegal napad. Julija si je uredil glavni stan v majhnem mestu Paterno (danes Civita Castellana). Potem se je vrnil v samostan sv. Apolinarija v Raveni k spokornim molitvam. Za božič sta s papežem v Todiju sklicala koncil, ki je obravnaval nemške zadeve. V Paternu je pričakoval vojaške okrepitve, toda nemški knezi niso hoteli več izpostavljati svojega imetja in ljudi za ekscentričnega cesarja. Zdelo se je, da razmišljalo o novih volitvah. Od namišljenega svetovnega cesarstva je Otonu ostalo le majhno mestece. V pomanjkanju, kajti okolica se je že pripravljala k uporu, je nenadoma dobil vročino in 23. januarja 1002 umrl. Najzvestejši prijatelji so, potem ko so zbrali dovolj vojske, na njegovo željo prepeljali njegovo truplo v Aachen; na poti so jih neprestano ogrožali sovražniki. Na veliko noč 1002 so ga pokopali v cerkvenem koru Aachenske stolnice. O grobu danes ni sledu.