seidla - Synonyms of seidla | Antonyms of seidla | Definition of seidla | Example of seidla | Word Synonyms API

Article	Example
Janez Trdina	Po njem so leta 1923 na pobudo Ferdinanda Seidla najvišji vrh Gorjancev, do tedaj Sveta Jera, poimenovali Trdinov vrh, kasneje pa tudi planinsko-pohodno Trdinovo pot po Dolenjski. Tudi Kulturni center Janeza Trdine v Novem mestu je poimenovan po njem.
Lovro Stepišnik	Stepišnik se je v manjši meri tudi politično udejstvoval, agitiral je pri deželnozbornih volitvah za kandidata dr. Dominkuša in dr. Vošnjaka. Leta 1869 se je na pobudo Vošnjaka udeležil vižmarskega tabora in v ljubljanski Čitalnici spoznal dr. Janeza Bleiweisa in dr. Zarnika. Podpisal je tudi protest proti izvolitvi K. Seidla za poslanca štajerskega deželnega zbora ter vabilo za štajersko narodno zborovanje domoljubov pri Celju, z namenom zmanjšati obisk na nemških shodih. Od leta 1870 naprej se je Stepišnik le še redko oglasil, razočaranje je doživel 19. junija 1870 ob napadu Sternbergerjevih kovačev in slovenjebistrških Nemcev na slovenskega poslanskega kandidata dr. Serneca in dr. Radeja v Novi Vasi v bližini Slovenske Bistrice. Kljub celotni narodovi agitaciji ob volitvah, sta še vedno vodila K. Seidl in F. Brandstetter, kar je bilo za Stepišnika bridko spoznanje. Leta 1876 je podpisal še volilni oklic za dr. Radeja v mariborski Čitalnici.
Lado Klinc	Lado Klinc je bil sin Antona Klinca, župana in poslanca v parlamentu Kraljevine Jugoslavije in gostilničarke Marije Klinc, rojene Šušteršič. Bil aktiven udeleženec narodnoosvobodilnega boja od 1941, kot borec in aktivist. Udeleženec Kočevskega zbora, Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju 1. - 3.10.1943, kot odposlanec artilerijskega diviziona 14. divizije. Pred vojno je bil aktiven kot občinski odbornik v občini Dolenjske Toplice, politično aktiven je bil tudi po vojni, po nacionalizaciji večjega dela posestva pa se je umaknil iz družbenopolitičnih aktivnosti. Bil je rezervni vojaški starešina, odličen strelec. Zaradi poškodbe hrbtenice v NOB je bil vojaški vojni invalid. Anton Ladislav Klinc je bil kmet, posestnik, na svoji kmetiji na Gorenjem Polju, nekaj let pa je bil tudi zaposlen kot ekonom v Zdravilišču Dolenjske Toplice (danes Terme Krka). Poročen je bil z Milico Globevnik, aktivistko NOB, (rojena 27.2.1910, umrla 31.12.1993) iz Novega mesta, hčerko odvetnika dr. Josipa Globevnika in Emilije Globevnik - rojene Seidl - sestre prof. Ferdinanda Seidla po katerem se imenuje Seidlova cesta v Novem mestu. Anton Ladislav Klinc je s svojo soprogo od leta 1939 živel v domači hiši na Gorenjem Polju, rodili so se jima štirje otroci: Jožek, Milica, Marjanca in Marko.
Jugend debattiert international	Projekt financirajo Goethe-Institut, Fundacija „Spomin, odgovornost in prihodnost (Stiftung „Erinnerung, Verantwortung und Zukunft“), Dobrodelna fundacija Hertie (Gemeinnützige Hertie-Stiftung) ter Center za šolstvo v tujini (Zentralstelle für das Auslandsschulwesen). Poleg tega obstajajo tudi lokalni podporniki, na Poljskem je to Fundacija za nemško-poljsko sodelovanje (Stiftung für deutsch-polnische Zusammenarbeit), na Češkem Nemško-češki sklad za prihodnost (Deutsch-Tschechische Zukunftsfonds). V Ukrajini projekt podpira Fundacija Kličko (Klitschko-Stiftung), v Litvi Litvanski informacijski in tehnični center za dijake in na Madžarskem Fundacija Hannsa Seidla (Hanns-Seidel-Stiftung), podjetje E.ON Hungária, Akademija Audi (Audi Akademie), Državna samouprava madžarskih Nemcev (Landesselbstverwaltung der Ungarndeutschen) in Fundacija Konrada Adenauerja (Konrad-Adenauer-Stiftung). Jugend debattiert international je zaenkrat edino mednarodno debatno tekmovanje za dijake v nemškem jeziku. Njegov cilj je prispevati k temu, da bi mladi v srednji in vzhodni Evropi svoje poglede in stališča zastopali vsebinsko utemeljeno in prepričljivo, kot medij razprave pa želi spodbujati nemški jezik. Predmet tekmovanja je razpravljanje v nemščini na teme s področij šolskega vsakdana, temeljnih pravic, zgodovine (zlasti obravnave izkušenj zgodovinskih krivic) in Evrope. Projekt je namenjen dijakom, katerih znanje nemščine je po Skupnem evropskem jezikovnem okviru (Gemeinsamer Europäischer Referenzrahmen) najmanj na nivoju B2.
Rižarna, Trst	V Trstu leta 1943 še živi okoli 2300 Judov. Večini uspe pobegniti ali pa si uspešno, a drago kupijo svobodo. V posamičnih aretacijah in dveh množičnih jih deportirajo okoli 900. Poslednji konvoj Judov iz je odpeljal 24. februarja 1945. Cilj je bil uničevalno taborišče Bergen Belsen in ne več Auschwitz, saj ga je le mesec dni prej osvobodila sovjetska Rdeča armada. Žrtve, pripeljane v Rižarno, so večinoma deportirali v druga taborišča, preostale namenjene likvidaciji pa so pobili kmalu po njihovem prihodu za opečnate zidove Rižarne. Prič iz tega lagerja zato nikoli ni bilo dosti. Vendar pa so tudi v Rižarni določeni zaporniki preživeli dlje časa. To so bili t. i. "dvorni Judje" oz. »Hofjude«, ki so tu opravljali različne funkcije in imeli določene privilegije. Status »delavcev« jim je dodelil Dobuis. V določenem obdobju jih je bilo v Rižarni 28, med njimi kuharica Biserka Hajon, krojača Haimi Wachsberger iz Reke in Paolo Sereni iz Benetk, Josej Montiljo, Alessandro in Rosa Czerkle, Joseph Bodar, Klara, in Rosa Sida (šivilji) in Levi Alhalel ter cela družina znanega tržaškega krojača Emanuela Grinija (Grün). Mnogi so znali več jezikov (italijansko, slovensko, hrvaško), izreden psihološki element pa je pomenilo znanje nemščine. Z uporabo jezika ječarjev so tako z njimi, vsaj na verbalni ravni, vzpostavili enakovreden odnos. Čevljar iz Mostarja Albert Kabilj je postal "kapo" (šef) te židovske Sonderkommande (posebne enote), kakršne sistem je bil preizkušen že na Poljskem in kjer taboriščniki (Judi) nadzorujejo druge taboriščnike (Jude). Posebno privilegiran položaj je imela tudi Federica Teich, tajnica taboriščnega upravnika Seidla, ki je poleg Kabilja bila edina Judinja, ki je smela jesti z esesovci. Teichova je v Auschwitzu izgubila vso družino, ker pa je zaradi svojega položaja poznala situacijo tako, kar se tiče Seidlovih poslov, kot predvsem podrobnosti o pobijanjih v taborišču, je doživela živčni zlom. Vsi Židje, ki so čakali na deportacijo, so morali delati. Dodeljeni so bili v krojaško in šiviljsko delavnico, v hleve, skladišča, skrbeli so za kurjavo in čistočo ter za gorivo in strelivo za vojaška vozila. Bivali so v 3. nadstropju v stavbi nad celicami smrti ali pa v šiviljski in krojaški delavnici, če so tam delali.