Top 10 similar words or synonyms for romanizacijo

sinopo    0.636087

klimatologijo    0.629429

budizmom    0.629094

kolonializmom    0.625879

poselitvijo    0.622878

barom    0.622822

libanonom    0.621620

melioracijami    0.618933

izobraženost    0.616736

simptomatiko    0.615311

Top 30 analogous words or synonyms for romanizacijo

Article Example
Cisalpska Galija Cisalpska Galija se včasih omenja tudi kot Gallia Citerior (Bližnja Galija), Provincia Ariminum in Gallia Togata (Galija, v kateri Galci nosijo toge, kar kaže na zgodnjo romanizacijo pokrajine). Ime Transpadska Galija se je nanašalo na del province med reko Pad in Alpami, medtem ko se je ime Cispadska Galija nanašalo na njeno ozemlje južno od Pada.
Rimski imperij Slovensko ozemlje je imelo v rimskem času le obroben pomen, vseeno pa je doživelo velik gospodarski in družbeni napredek. Na to kažejo skrbno zgrajena in utrjena mesta z urejenimi vodovodi, kanalizacijami in javnimi poslopji. Velik delež mestnega prebivalstva so predstavljali odsluženi vojaki – veterani, ki so se po koncu svoje 20 letne vojaške službe naselili v naših krajih. Pomešali so se s staroselskimi prebivalci in odločilno vplivali na njihovo romanizacijo. Tudi v naših krajih so staroselci podobno kot na primer v Galiji, Romuniji in Španiji prevzeli rimske navade, običaje in predvsem latinski jezik. Veterane je rimska država včasih načrtno naseljevala v novo osvojenih pokrajinah, da bi jih čim hitreje romanizirali.
Betika Pred romanizacijo je v gorati pokrajini, ki se je kasneje imenovala Betika, prebivalo več skupin iberskih plemen. Keltski vpliv je bil šibkejši kot na keltiberskem severu. Geograf Klavdij Ptolemaj omenja, da so na zahodu v dolini Guadalquivirja na meji z Luzitanijo prebivali močni Turdetani in delno helenizirani Turduli z glavnim mestom Belon, v zaledju obalnih feničanskih trgovskih kolonij pa prebivalci, ki so jih Kartažani imenovali Bastuli. Feničanska Gadira (Cádiz) je bila na otoku pred obalo Betike. Drugi pomembni Iberci so bili Bastetani, ki so naseljevali Almerío in gorata področja Granade. Proti jugovzhodu se je širil vpliv kartažanskih obalnih mest Nove Kartagine (Carthago Nova, sedanja Cartagena), Abdera in Malaka (Málaga).
Zgodovina Španije Nasledil ga je Teodorik I., ki je vladal vse tja do leta 451. Tri leta kasneje, l. 454 pa se Rim z generalom Aetiusom znajde v krizi. Rodi se ideja za ponovno romanizacijo.  Leta 672 kralja Recceswintha nasledi kralja Wamba, ki bi naj bil zadnji vizigotski cesar. Kralj je postal po naključju, in sicer ko je na pogrebu Recceswintha točil iskrene solze, je ljudstvo v njem prepoznalo dobro osebo, ter se na podlagi tega, da ni bilo drugih naslednikov, odločilo, da ga okrona za kralja Vizigotov. Kljub temu, da je tej funkciji glede na stara leta želel ugovarjati, glede kraljevanja ni imel izbire, saj bi ga v nasprotnem primeru ubili. Vladal je osem let, do leta 680.
Belgijska Galija Sodobni zgodovinarji gledajo na naziv Galija in njeno delitev kot na proizvod napačne etnografije. Njena delitev na tri province je bil poskus vzpostavitve bolj učinkovite uprave, ki je bil v nasprotju z delitvijo na kulturni osnovi. Ravnotežje med romanizacijo prebivalstva in ohranitvijo obstoječe kulture je rušilo več zaporednih rimskih cesarjev. Rimljani so omogočali preživetje lokalnih vlad (kantonov), vendar so istočasno omejevali njihovo število. Rimsko oblast je izvajala Galska skupščina ("Concilium Galliarum") v Reimsu ali Trierju. Ugledni predstavniki Belgijske Galije so se morali udeleževati slavnosti v Lugdunumu (Lyon), na katerih so običajno proslavljali in poveličevali cesarjev genij. Učinkovitost Skupščine se je pokazala v postopni romanizaciji osebnih imen lokalne elite in romanizaciji zakonodaje pod vplivom lokalnih oblastnikov.
Severna Koreja Jezik, govorjen v Severni in Južni Koreji, je korejščina. Sever in Jug se razlikujeta le po narečjih, ki pa ne predstavljajo bistvene ovire. Na Jugu je pogost pojav, da tujke sčasoma postanejo del jezika, na Severu pa temu ni tako. Handže (kitajske pismenke) v Severni Koreji od leta 1949 niso več v uporabi, v Južni Koreji pa so v uporabi občasno. V Južni Koreji je znanje kitajske pisave in jezika občudovano. Severna in Južna Koreja si delita sistem fonetičnega zapisa besed, imenovan čosongul na Severu in hangul na Jugu. Uradno latinično prečrkovanje besed se v Korejah razlikuje; Severna Koreja uporablja rahlo modificiran sistem McCune-Reischauer, Južna pa prenovljeno romanizacijo korejščine. V Severni Koreji je prepovedana uporaba latiničnih in kitajskih znakov, zato so neologizmi, ki so nastali v Severu, nepoznani na Jugu.
Opatija Santa Maria di Grottaferrata Nil in njegovi tovariši so živeli po načinu vzhodnih krščanskih menihov. Meniški red (Typicon) je v Grottaferrati določil leta 1299/1300 opat Biagio II. Menihi so izvajali liturgijo bizantinskega obreda v skladu z običaji samostana Stoudios v Konstantinoplu in patrona iz Rossana. Po razdelitvi cerkve je samostan ostal podrejen papežu v Rimu in preživel do 14. stoletja pomembno romanizacijo v bogoslužju in samostanskih življenjskih oblik. Pod papežem Leonom XIII. je potekala leta 1881, kar je bilo bistveno pri ciljih cerkvene politike ("Unija" z vzhodno Cerkvijo), temeljna reformo z mešanjem lastne tradicije in sodobne grške "Consuetudines", tudi vgradnja umetnosti ikonostasa v baročno zasnovano notranjost samostanske cerkve. Od leta 1994 si je samostanska skupnost prizadevala za obnovitev čaščenja v skladu z italijansko-grško tradicijo, s poudarkom na njihovi neodvisnosti od italijansko-albanske škofije v južni Italiji. To je kraj srečanja med latinskim zahodom in grško pravoslavno cerkvijo na vzhodu.
Rimska Britanija Naslednjih nekaj desetletij po Agrikolovem odpoklicu ne opisuje noben zgodovinski vir. Neznano je celo ime njegovega naslednika. Areheološke raziskave so pokazale, da je bilo južno od črte Forth-Clyde ponovno zgrajenih in povečanih nekaj trdnjav, nekatere druge pa so bile verjetno opuščene. Rimska lončenina in kovanci, ki so krožili v Škotskem nižavju pred letom 100, dokazujejo naraščajočo romanizacijo. Med najpomembnejše najdbe iz tega obdobja spadajo napisne plošče iz trdnjave v Vindolandi v Northumberlandu, ki so večinoma iz let 90–110. Na ploščah so slikoviti opisi delovanja rimske trdnjave na robu Rimskega cesarstva: žene častnikov so skrbele za družabno življenje, medtem ko so trgovci, prevozniki in vojaško osebje skrbeli za delovanje trdnjave in obnavljanje zalog.
Odriško kraljestvo Leta 100 pr. n. št. se je Odriško kraljestvo obnovilo, verjetno pod Bitjusom, enim od zadnjih odriških kraljev. Za Bitjusa ni znano ali je bil rimski vazal ali poponoma neodvisen vladar. Nekaj let kasneje je nekaj tračanskih in keltskih plemen preplavilo južni Balkan, Epir, Dalmacijo in severno Grčijo in prodrlo do Peloponeza. Leta 55 pr. n. št. je svoje kraljestvo (Sapei) ustanovila druga veja odriških vladarjev in do leta 30 pr. n. št. osvojila ali kako drugače podjarmila drugo odriško kraljestvo (Antea). Leta 11 pr. n. št. je odriški kralj postal stric cesarja Avgusta, kar je ospešilo romanizacijo regije. Leta 46 pr. n. št. je zadnjega odriškega kralja umorila njegova žena in kraljestvo so popolnoma podjarmili Rimljani.
Rimska Dakija Ena od teorij trdi, da se je proces, v katerem je nastalo romunsko ljudstvo, začel z romanizacijo Dakije in iz dako-romanske populacije, ki po umiku Rimljanov leta 275 ni v celoti zapustila province. Arheološki dokazi z grobišč in naselij podpirajo trditev, da je del domorodnega prebivalstva ostal v Dakiji. Lončenina iz obdobja po letu 271, ki so jo odkrili v Potaisi, in rimski kovanci Marka Klavdija Tacita (vladal 275-275) in Krispa, sina Konstantina I., ki so jih odkrili v Napoki, kažejo, da sta se mesti ohranili tudi po rimskem umiku. V Porolisu so rimski kovanci ponovno začeli krožiti pod Valentinijanom I. (vladal 364-375), medtem ko so v Ulpii Traiani Sarmizegetusi še naprej živeli lokalni Dakoromani, ki so zaradi vpadov barbarov utrdili mestni amfiteater. Po tej teoriji se je romunsko prebivalstvo še naprej razvijalo pod vplivom Rimskega cesarstva vse do začetka 6. stoletja, do katerega je cesarstvo obdržalo ozemlje južno od Donave in Dobrudžo in imelo vpliv na regije severno od Donave. Proces je olajšalo trgovanje in gibanje ljudi preko reke. Rimska mesta v srednjih in južnih delih Dakije so vsekakor preživela, vendar v zmanjšani velikosti in manj bogata.