ogrne - Synonyms of ogrne | Antonyms of ogrne | Definition of ogrne | Example of ogrne | Word Synonyms API

Article	Example
Pulcinella	Vsa dekleta so zaljubljena v Pulcinello zato njihovi fantje sklenejo, da se ga bodo znebili, Pulcinella pa jim nastavi dvojnika, ki se dela, da je pod njihovimi udarci umrl. Pulcinella se prelevi v čarovnika in oživi svoj nadomestek. V trenutku, ko zadovoljni fantje poiščejo svoja dekleta, se prikaže Pulcinella in uredi vse ohceti. Sam vzame "Pimpinello", njegov dvojnik pa se ogrne v čarovniški plašč in blagoslovi vse pare.
Veronika Deseniška (Župančič)	Sida z bratom, Deseniškim gospodom, govori o Veronikini prihodnosti: dekle naj gre na celjski dvor h grofici Jelisavi, priporoči naj jo plašč, ki ga je Sida sama izvezla s celjskimi zvezdami. Veronika, ki ji je pusto na Desenicah, se razveseli novice, ogrne si prelepi plašč; tedaj vstopi Friderik, strmeč jo pozdravi: Zdrava, grofica celjska! Med njima se na prvi pogled vname strastna ljubezen, a Friderik dekletu zataji svojo identiteto, pove le, da je v celjski službi.
Začarani mladenič	Ko sta konj in jezdec prosta, se ustavita, jezdec stopi na tla, tedaj pa pravi konj mladeniču naj ga razpara in mu odere kožo. Ko mladenič to stori, skoči iz konja mož, ki je bil toliko časa zaklet v živalsko podobo. Rešenec naroči mladeniču, naj se ogrne v konjsko kožo. Le-ta to stori in se pri priči spremeni v konja. Sedaj mu mož pravi: »Pojdi, in če bo sila, zateci se k meni! Ko pride čas, boš rešen tudi ti.« Pove mu še, kje naj ga išče in tako se ločita ter gresta vsak svojo pot.
Papež Nikolaj I.	Izvoljeni, mora biti kardinal-duhovnik ali kardinal-diakon, se napoti v baziliko svetega Petra z duhovščino in ljudstvom. V zakristijo ga oblečejo v papeška oblačila, nakar gre h "„Veroizpovedi sv. Petra” (=Confessio sancti Petri)" in se vleže na tla; schola cantorum medtem poje Introit „Elegit te Dominus” (Gospod te je izvolil). Nato vstane ing re k oltarju k prestolu. Eden od škofov posvečevalcev mu drži evangeljsko knjigo nad glavo; prvi in drugi škof posvečevalec molita nad njim posvetilno molitev, a tretji škof ga posveti; arhidiakon ga ogrne s palijem.
Leseni princ	Princesa živi v malem gradu na gorski pečini ob potoku sredi gozda. Narava se prebuja. Princesa se igrivo sprehaja med drevesi. Na drugi strani potoka stoji še en grad. Iz njega stopi kraljevič, ki se odpravlja na dolgo potovanje, da bi spoznal svet. Prikaže se gozdna vila in ukaže princeski, naj se skrije v svoj grad. Vendar jo je kraljevič že opazil in se vanjo na prvi pogled zaljubil. Steče proti njej, vila pa ukaže drevesom, naj mu zastavijo pot. Kraljevič se bori z gozdom in ga premaga. Vendar zaman! Potok je narasel in junak ne more čezenj. Ker ne more do svoje ljubljene, hoče vsaj vzbuditi njeno pozornost. Morda pa bo ona prišla k njemu.Iz palice izrezlja lutko in jo ogrne s svojim dragocenim plaščem. Pokaže jo princesi, le-ta pa se ne zmeni zanjo. Mladenič posadi lutki na glavo svojo krono, ko je tudi to brez uspeha, pa odreže svoje zlate lase in okrasi z njimi leseni ponaredek, ki mu je zdaj povsem podoben. Princesa končno pride iz gradu. Kraljevič se ji skrit za leseno lutko približa, da bi jo objel. Kakšno razočaranje! Deklica nasede z zlatom ovešeni leseni lutki z valovitimi, mehkimi lasmi in se sploh ne zmeni za ostriženo in razcapano bitje, ki je lutko ustvarilo. Prikaže se vila in s čarobno močjo vdihne življenje v lesenega možica. Princesa in leseni princ veselo zaplešeta po gozdu. Kraljevičeva žalost je neizmerna. Gozdni vili se zasmili. Za tolažbo ga ogrne v cvetno preprogo in mu posadi na glavo venec iz rož V tem trenutku se vrne princesa, naveličana lesene lutke, ki noče več rajati z njo. Zdaj bi rada resničnega, živega kraljeviča. On pa se užaljen odvrne od nje. Deklica mu sledi, vila pa spet oživi drevesa. Tokrat zastavijo pot kraljični. Deklica se ne more prebiti skozi in se zgrudi , osramočena in žalostna. V obupu odvrže svoje dragoceno ogrinjalo in zlato krono ter odreže svoje čudovite lase. Tedaj pa se kraljevič vrne k njej, dvigne jo k sebi in objame. Skupaj odideta, vila pa se vrne na svoje mesto v kraljestvo cvetlic, dreves in voda.
Karel Janez grof Herberstein	Herberstein se je z vnemo lotil reform, ki so mu jih predpisovale njegove doktrine, a omogočali vladni ukrepi. Škofijski dvorec se je ravno popravljal in kot škof je živel do 1778 brez udobnosti (stanoval je 1773/4 v cesarskem špitalu v Frančiškanski ul., 1775/8 v semenišču). V letih 1774 in 1775 je bil »najvišji študijski predsednik«, 1779/80 pa predsednik knjižno-revizijske komisije. Imel je jasen načrt. Velika njegova skrb je bila reforma bogoslovnega pouka in v tej zvezi iskanje oseb, ki jih je imel za primerne. Menil je, da bi bilo pomembno za cerkveno upravo Kranjske in zlasti tudi za janzenistično propagando, če bi se nova goriška in stara ljubljanska škofija združili. Ugoden trenutek za to se mu je zdela smrt goriškega nadškofa V. M. Attemsa 18. februarja 1774. Več njegovih odlokov priča o strogem dušnem pastirju, ki hoče dvigniti moralo duhovnikov (med drugim jim 1773 naroča, naj žive nravno, se ogibajo gonje za posvetnimi stvarmi, vneto pridigujejo; leta 1773 pa, da naj se vsi, ki so zavezani maševati in opravljati brevir, strogo drže obrednika. Ukazal je, da naj duhovniki vedno nosijo tonzuro, kolar, črno duhovniško oblačilo). Uveljavil je marsikaj, kar so njegovi predniki zanemarili (reden krščanski nauk za mladino in odrasle ob nedeljah in praznikih; velikonočno izpraševanje za odrasle). Herberstein je imel v tem času za svojo historično nalogo, da ogrne jožefinske cerkvene reforme s cerkveno sankcijo. (Jožefinske reforme so prinesle med dr. dekrete o cenzuri in svobodi tiska, o toleranci, o ukinjanju samostanov, o razdelitvi prevelikih far, o generalnih semeniščih, o ureditvi službe božje, o odpravi bratovščin in skupnih pobožnosti.)