Top 10 similar words or synonyms for kantušer

demšar    0.762906

bergant    0.755088

lipovšek    0.747475

vidic    0.733909

ukmar    0.726860

rojko    0.726702

praprotnik    0.719538

srebotnjak    0.718891

likar    0.717174

gnamuš    0.716839

Top 30 analogous words or synonyms for kantušer

Article Example
Božidar Kantušer Kantušer je obiskoval prvi razred v "Ljutomeru" (1928–29), nakar se je družina preselila v očetov rojstni kraj "Celje", kjer je oče dobil delo v katastru. Oče je želel glasbeno izobraziti vse svoje otroke, tako da je od leta 1932 do 1940 Kantušer bil vpisan na Glasbeno matico Celje, kjer ga je violino (in violo) poučeval Ivan Karlo Sancin. Sancin je tudi delil svojo goslarsko znanje in po njegovi zaslugi je skladateljev mlajši brat Joža kasneje postal goslar. Kantušerjeva posebna afiniteta do godal se je tako rodila iz izkušenj v "Celjskem" orkestru in iz prakse komorne igre. V najstniških letih je nastajala v njem želja da bi se glasbeno izrazil, to pa je preraslo v potrebo, da bi študiral kompozicijo. V drugi polovici tridesetih letih je bil vpisan na Celjsko gimnazijo in se pridružil laičnemu gibanju skavtov. Kantušerjevi otroci so pogosto preživljali poletne mesece v "Kamniku", rojstnem kraju skladateljeve matere.
Božidar Kantušer Leta 1941 je moral Kantušer pobegniti pred nacisti. Zapustil je družino v "Celju" in se napotil v Ljubljano, da bi končal srednjo šolo. V "Ljubljani" je srečal profesorja kompozicije Srečka Koporca, ki ga je začel poučevati. Ker je bil agitator, so ga leta 1942 aretirali fašisti in je bil deportiran v koncentracijska taborišča v Italiji. Po vrnitvi z internacije leta 1943 je skoraj podlegel paratifusu, vendar pa je v "Ljubljani" zopet srečal "Koporca". Leta 1944 se je pridružil partizanom in se po osvoboditvi znova naselil v "Ljubljani", da je lahko nadaljeval študij kompozicije pri "Koporcu". Svoje prvo delo, fugo z dvema temama, je napisal leta 1946 in ji leta 1948 dodal še preludij. V Kantušerjevem katalogu je Preludij in Fuga za klavir edino delo iz te dobe, kajti dveh partitur za orkester ni mogoče najti. Leta 1947 je prejel vizum za študij v Pragi, vendar pa se je odločil, da bo ostal v "Ljubljani" in nadaljeval študij kompozicije pri "Koporcu", ki ga je leta 1948 tudi zaključil in s tem odprto nasprotoval akademizmu Lucijana Marije Škerjanca. Od leta 1945 do 1950 je živel študentsko življenje. Imel je stike zlasti s slikarjem Karlom Zelenkom, s katerim sta si delila različna prebivališča, prebival pa je tudi pri "Koporcu". Leta 1950 je šel z vizumom v "Pariz".
Božidar Kantušer Na začetku 50tih letih je živel na Montparnassu in se preživljal s priložnostnimi deli. Gibal se je v umetniških krogih in se zlasti spoprijateljil s slikarji Pranasom Gailiusom, Raphaelom Kherumianom, Venom Pilonom in Emilom Wachterjem. Leta 1952 in 1953 se je Kantušer na Pariškem konservatoriju izpopolnjeval pri Olivieru Messiaenu in tudi obiskal pouk Tonya Aubina in Jeana Riviera. Poleg tega je obiskoval predavanja estetike Étienna Souriauja na Sorbonni in se tudi udeležil konference Internationale Ferienkurse für Neue Musik v Darmstadtu. Leta 1953 je skupaj s Lucom Ferrarijem, Pierrom Migauxjem in Yvesjem Ramettejem ustanovil Groupe 84. Še istega leta je podpisal svoj prvi godalni kvartet in srečal ameriško slikarko "Grace Renzi", ki je postala njegova žena. Par se je nastanil v četrti République. Leta 1954 je Kantušer podpisal svojo prvo simfonijo (Komorna simfonija). Leta 1955 se jima je rodil sin Borut, istega leta pa je bil krstno izveden prvi godalni kvartet. Ker ni mogel obnoviti jugoslovanskega potnega lista, je Kantušer prejel status izseljenca. Leta 1957 se je z družino preselil v Bordeaux, kjer je "Grace Renzi" dobila delo predavateljice v šoli ameriške vojske, nakar so se leta 1959 preselili v Fontainebleau. Tega leta je pa Kantušer podpisal svoj drugi godalni kvartet.
Božidar Kantušer Leta 1980 je bila Simfonija št. 3 posneta za "RTV Slovenija" pod taktirko Antona Nanuta, "Leon Engelman" pa je zaslužen za to, da je "RTV Slovenija" predvajala dolgo radijsko oddajo o skladatelju. Posnetki njegovih del se pogosto predvajajo v "Jugoslaviji". V "Parizu" je spoznal pisatelja Godfreyja Howarda (Oxon) in skladatelja Griffitha Rosea. Leta 1980 je Kantušer podpisal Godalni kvartet št. 4, ki ga je leta 1981 Zagrebški godalni kvartet prvič izvedel in ki izide na LP plošči. Leta 1981 podpiše Simfonijo št. 4 in jo revidira leta 1983. Poleg koncertnega ciklusa je "BIMC" center tudi organiziral razstave in predstavitve raznih glasbenih ustanov. Zakonca sta pogosto obiskovala Benetke, kjer je v Sant’ Agnese leta 1983, Esquisse za orgle doživelo krstno izvedbo Georgesa Delvalléeja. Leta 1984 se je v Berlinu rodil vnuk Nicolas. Leta 1985 in 1986 je bil v Mariborski Operi na sporedu balet Flamska legenda, v koreografiji Vlasta Dedoviča. Leta 1985 je Kantušer napisal skladbo za godala Eppur si muove, katere krstna izvedba je bila v Cankarjevem domu leta 1986. Leta 1985 je moral priznati neuspeh sodelovanja med "BIMC" in "NUK". Kantušer je obdržal stanovanje v "Kamniku", ne pa hiše v "Istri". V Kamniku se pogosto druži z veterinarjem Demetrom Sadnikarjem, imel je pa tudi stalne stike z umetnostnim zgodovinarjem Juretom Mikužem, ki ga je spoznal v "Parizu". Kantušer je bil povezan z založništvom Billaudot, ki je nasledilo EFM. Od leta 1986 se je osredotočal na digitalizacijo "BIMC" datotek. Leta 1987 je Simfonija št. 4 bila posneta v "Ljubljani" pod taktirko "Antona Nanuta", takrat so tudi Naplavine doživele krstno izvedbo. Kantušer je leta 1988 podpisal svoj zadnji, sedmi godalni kvartet. Proti koncu tega desetletja sta se zakonca odpravila na umetniško turistično potovanje po vsej "Jugoslaviji".
Božidar Kantušer Božidar Kantušer, slovenski skladatelj, * 5. december 1921, Pavlovski Vrh, † 9. maj 1999, Pariz.
Božidar Kantušer Leta 1970 je Koncertna uvertura bila krstno izvedena v Nici pod taktirko Jeana-Jacquesa Wernerja, trio Musica Rara pa je v Trstu krstno izvedel Largo. Pianist tria je Leon Engelman s katerim je Kantušer začel profesionalno sodelovati, ter sklenil trajno prijateljstvo. Leta 1971 je družina Kantušer zapustila "Fontainebleau" in se vrnila v "Pariz". Najprej so stanovali v četrti Bastille, nato Rue de Rome, nazadnje pa v Cité internationale des arts, kjer so se ustalili in kjer je par sklenil številna poznanstva. Poleg tega so v 70. letih pogosto preživljali poletja v Grožnjanu, kjer so se pridružili poletni koloniji umetnikov, ki so oživljali to istrsko mesto. Skladatelj je tukaj še posebno bil znova v stiku s svojim prijateljem "Karlom Zelenkom". Koncert za violončelo izide pri založbi EFM (Éditions françaises de musique), leta 1973 pa podpiše Kantušer svojo Simfonijo št. 3. Istega leta je Georges Devallée krstno izvedel Preludij in fugo za orgle, leta 1974 mu je pa tudi bila posvečena skladba "How long …" . V letih 1974/1975, v prizadevanju za tem, da bi se odprlo več identičnih informativnih centrov, je Kantušerju uspelo odpreti "BIMC" center v "Kamniku" v sodelovanju z NUKom, zato je tudi pogosto potoval med Francijo in Slovenijo. Leta 1976 je revidiral Simfonijo št. 3 in napisal skladbo Pisma moji ženi, za klavir. Leta 1977 je slovenska glasbena založba EDSS izdala Dve sliki, Kantušer pa je podpisal Koeksistenco št. 1, ki je še istega leta bila izvedena v Opatiji. Leta 1978 je kot predpremiero cikla koncertov z naslovom "Skladatelji našega časa" organiziral v "Parizu" koncert komorne glasbe, v Cité des Arts (dvorana Edmond Michelet). Istega leta je Suita za tolkala bila krstno izvedena v Radencih na Festivalu komorne glasbe dvajsetega stoletja. Pod naslovom Kresna noč je ta suita leta 1979 za RTV Slovenija doživela koreografijo Majne Sevnikove.
Božidar Kantušer Kantušer je pokopan na "pokopališču Père-Lachaise" z "Grace Renzi" (Kantuser), ki je umrla leta 2011. Rokopisi njegovih skladb so shranjeni v knjižnici Library of Congress v Washingtonu. Čeprav ni podpisana, je opera Na Božični večer dokončana. Marc Lombard je izdal vseh sedem godalnih kvartetov. Grace Renzi je poskrbela za nasledstvo "BIMC-a" in po zaslugi Dominique Hausfater je zbirka danes dostopna v Mediateki Hector Berlioz na "Pariškem glasbenem konservatoriju".
Božidar Kantušer Božidar Kantušer (arnes)
Božidar Kantušer Božidar Kantušer se je rodil na kmetiji na "Pavlovskem Vrhu" v Prlekiji, kot prvi od petih otrok Blaža Kantušerja in njegove žene Katarine, rojene Hočevar. Oče je izhajal iz kmečke družine iz okolice Celja, mati pa iz kovaške družine iz Kamnika. Po prvi svetovni vojni sta bila oba zaposlena v Ljutomeru in od leta 1919 do 1929 živela na "Pavlovskem Vrhu". Podeželsko okolje, kulturna dediščina in narava njegove rodne "Prlekije", kjer je živel prvih sedem let, so na skladatelju pustili svoj pečat. Plesi v maskah (kurenti) in ognjena kolesa kresov, ki jim je bil takrat priča, so mu odprli svet fantastike, ki ga je pozneje navdihnil kot skladatelja. Tako je nastalo več del – med drugim balet Kresna noč, ki vključuje še en spomin iz otroštva, svojstvene ritme, ki so značilni za nekatera kmetijska opravila.
Božidar Kantušer Kantušer je avtor mnogih komornih in simfoničnih skladb, baletov, in ene opere. Od leta 1950 je živel v Franciji. Bil je direktor mednarodnega informativnega centra za sodobno glasbo B.I.M.C.. Bil je poročen z ameriško slikarko Grace Renzi. Pokopan je na pokopališču Père Lachaise v Parizu.