hunald - Synonyms of hunald | Antonyms of hunald | Definition of hunald | Example of hunald | Word Synonyms API

Article	Example
Hunald Akvitanski	Hunald ni priznaval nadoblasti frankovskega majordoma Karla Martela, zato ga je Karel napadel, osvojil Bordeaux in Blaye in nazadnje dovolil Hunaldu, da obdrži Akvitanijo pod pogojem, da mu priseže zvestobo.
Hunald Akvitanski	Po smrti Pipina Malega je bil na začetku vladanja Karla Velikega v Akvitaniji zadnji upor proti Frankom, ki ga je vodil nek Hunald. Karel Veliki in njegov brat Karlman sta leta 769 upor zatrla. Omenjeni Hunald se je zatekel h gaskonjskemu vojvodi Lupu, ki ga je predal njegovim sovražnikom. Zgleda, da Hunald ni imel nobene zveze z akvitanskim vojvodom Hunaldom, čeprav nekateri zgodovinarji temu oporekajo. Nekateri zgodovinarji ga imenujejo Hunald II. in ga povezujejo s poveljnikom baskovske vojske, ki je porazila Franke v bitki pri Roncesvalesu.
Hunald Akvitanski	Hunald, znan tudi kot Hunoald, Hunuald, Hunold ali Hunaud, je bil od leta 735 do 744 ali 748 vojvoda Akvitanije in grof Toulousa. Oba položaja je nasledil po svojem očetu Odu Velikemu, * ni znano, † ni znano.
Hunald Akvitanski	Zgleda, da so bili od leta 736 do 741 odnosi med njima dokaj prijateljski, po Karlovi smrti leta 741 pa je Hunald Frankom napovedal vojno. Pipin Mali in Karlman sta prečila Loaro, oplenila pokrajino Berry in predmestja Bourgesa, Karlman pa je razen tega uničil grad Loches in odgnal v ujetništvo vse njegove stanovalce. Hunald se je za opustošenje maščeval z divjanjem in požigom Chartresa. Leta 744 je zaprosil za mir in se umaknil v samostan, verjetno v Île de Ré.
Hunald Akvitanski	Kasneje se je pojavil v Italiji, kjer je s papežem sklenil zavezništvo proti Langobardom. Umrl je kot branilec Rima med obleganjem langobardskega kralja Ajstulfa. Vojvodino Akvitanijo je zapustil Vajfarju, ki je bil morda njegov sin in je osem let pred Franki branil svojo neodvisnost.
Karel Veliki	Pipinova naslednika Karel in Karlman sta se morala na samem začetku vladavine leta 769 soočiti z uporom Akvitancev in Baskov na mejnem ozemlju med njunima kraljestvoma. Leto pred tem je Pipin po deset let trajajoči vojni končno porazil in usmrtil akvitanskega vojvodo Vajfarja, potem pa je njegov naslednik Hunald, ki verjetno ni bil vojvoda Hunald Akvitanski, s svojimi Akvitanci prodrl na sever vse do Angoulêmea. Karel se je srečal z bratom Karlmanom, vendar slednji v vojni ni nameraval sodelovati in se je s svojo vojsko vrnil v Burgundijo. Karel je s svojo vojsko krenil proti Bordeauxu in se v Fronsacu utrdil. Hunald je bil prisiljen pobegniti na dvor vojvode Lupa II. Gaskonjskega. Lup ga je v strahu pred Karlom v zameno za mir izročil Frankom, Karel pa ga je poslal v samostan. Po vdaji gaskonjskih plemičev sta bili Gaskonja in Akvitanija dokončno pokorjeni.
Karel Veliki	Odov naslednik, akvitanski vojvoda in toulouški grof Hunald, se je po smrti svojega sina povezal s svobodno Lombardijo. Zveza se je zapletla, ker je Odo dvoumno zapustil svoje kraljestvo obema sinovoma, Hunaldu in Hatu. Hato, ki je bil naklonjen Frankom, je zato bratu napovedal vojno za celo očetovo zapuščino. V vojni je zmagal Hunald, ki je oslepil poraženega brata in ga vrgel v ječo, potem pa je bil zaradi slabe vesti tako prizadet, da odstopil in odšel v samostan. Nasledil ga je sin Vajfar, ki je potrdil zavezništvo z Langobardi. Svojo odločitev je utemeljil s spoštovanjem do očetove odločitve in trditvijo, da so po Martelovi smrti vsi sporazumi z njim nični. Ker je po Martelovi smrti Akvitanija uradno pripadla Pipinu Malemu, je torej njegov mladi sin Karel Vajfarja ujel in usmrtil.
Lup II. Gaskonjski	Leta 769 je bil zadnji upor Akvitancev proti Karlu Velikemu in njegovemu bratu Karlmanu, ki se je končal s porazom. Vodja neuspelega upora Hunald je pobegnil na Lupov dvor v Gaskonjo. Lup, ki je bil dotlej njegov zaveznik in mu celo posojal svoje vojake, se ni želel zameriti frankovskim kraljem in je Hunalda in njegovo ženo predal Karlu Velikemu. S tem je hkrati naredil uslugo svoji vojvodini in priznal nadvlado frankovskega kralja.
Karel Veliki	Uničujoča Pipinova vojna v Akvitaniji se je sicer ugodno končala za Franke, vendar je dokazala, da je frankovska oblast južno od Loare šibka in nezanesljiva. Po porazu in smrti Vajfarja Akvitanskega leta 768 se je Akvitanija ponovno uklonila frankovski nadoblasti, vendar je že naslednje leto izbruhnil nov upor pod vodstvom Hunalda II., ki je bil morda Vajfarjev sin. Po porazu se je Hunald zatekel k svojemu zavezniku, vojvodi Lupu II. Gaskonjskemu, Lup pa ga je, verjetno zaradi strahu pred Karlom Velikim, predal Frankom. Karlu je hkrati obljubil zvestobo, s čimer je, zgleda, potrdil mir v Gaskonji južno od Garone.