Top 10 similar words or synonyms for dvosloj

difosfat    0.865796

netopnih    0.856291

pripajanjem    0.854324

fosfatidilholin    0.853519

trombociti    0.852223

citrulin    0.851233

karbidopa    0.849318

ribosomov    0.848939

mitohondrij    0.848635

hidratom    0.848079

Top 30 analogous words or synonyms for dvosloj

Your secret weapon. Online courses as low as $11.99

Article Example
Teorija DLVO Debelejši kot je elektrokemični dvosloj, stabilnejši je koloidni sistem. Če v disperzijo dodamo več elektrolita, se dvosloj stanjša.
Lecitin Je površinsko aktivna snov in ima emulgatorske lastnosti. V vodi je slabo topen. V vodnih raztopinah fosfolipidi tvorijo liposome, lipidni dvosloj, micele ali lamelne strukture, odvisno od temperature sistema in hidratacije molekule.
Celična membrana Membranski transport lahko poteka direktno skozi lipidni dvosloj (predvsem prenos majhnih nenabitih nepolarnih molekul, kot so O2, CO2, N2 ali benzen), preko kanalčkov (ioni, majhne nenabite polarne molekule, kot so glicerol ali H2O), preko proteinskih prenašalcev (ioni, velike nenabite polarne molekule, kot so glukoza, fruktoza) in preko proteinskih črpalk (ioni).
Lipidna dvojna plast Lipidni dvosloj sestavljajo pretežno fosfolipidi (zwitterionski fosfatidilholin, fosfatidiletanolamin, sfingomielin ter anionska fosfatidilserin in fosfatidilglicerol) ter nevtralni lipid holesterol. Delež posamezne vrste lipidov se od ene vrste biološke membrane do druge razlikuje; za nekaj vrst je delež posamezne vrste prikazan v tabeli.
Arheje Membrane arhej so sestavljene iz molekul, ki se močno razlikujejo od tistih pri bakterijah in evkariontih. Celične membrane vseh organizmov so sestavljene iz fosfolipidov, ki so bipolarni. Polaren del (fosfatna glava) je topen v vodi, nepolaren del (lipidni rep) pa ni topen. Oba dela povezuje glicerolni ostanek. Celične membrane gradita dve plasti fosfolipidov, pri čemer so polarni deli obrnjeni navzven, nepolarni pa proti notranjosti; celični membrani tako pravimo tudi fosfolipidni dvosloj.
Teorija DLVO Površini dveh delcev, ki med seboj interagirata, sta predstavljeni kot dva kondenzatorja, na površini katerih se v raztopini elektrolitov ustvari elektrokemijski dvosloj. Pri približevanju obeh delcev se dvosloja začneta prekrivati in sprva prevladajo odbojne elektrokemične sile, ki so bolj daljnosežne od privlačnih van der Waalsovih sil. Če delca ostaneta na tej razdalji, kjer prevladajo odbojne vezi, je disperzija stabilna in ne pride do agregacije delcev.
Lipid V vodnem okolju se amfifilne molekule (mednje sodijo tudi lipidi) razporedijo v posebne strukture in na ta način se zmanjšajo neugodne interakcije med vodnimi molekulami in nepolarnimi repi amfifilnih molekul. Nepolarni repi težijo k združevanju v sredini teh struktur, polarne glave pa se porazdelijo po površju in ostanejo v stiku z vodnim okoljem. Kadar imajo lipidi en nepolarni rep, se tvorijo miceli, kadar pa vsebujejo dva nepolarna repa, se pa tvori lipidni dvosloj.
Pajkov ugriz Peptide lahko razdelimo na linearne peptide, ki nimajo disulfidnih vezi, ter peptide z disulfidnimi vezmi. Linearni peptidi izkazujejo nespecifičen citolitičen učinek in delujejo tako, da se vrinejo v fosfolipidni dvosloj celične membrane in jo destabilizirajo, kar vodi v celično smrt. Peptidi z disulfidnimi vezmi po drugi strani izkazujejo nevrotoksičen učinek in delujejo specifično, med ostalim na natrijeve, kalijeve in kalcijeve kanalčke, mehanoreceptorje in termoreceptorje kot njihovi aktivatorji ali inhibitorji. Med nevrotoksične peptide spadajo δ-atrakotoksini avstralskih lijakarjev in nevrotoksini brazilskih klateških pajkov, ki delujejo na natrijeve (Na) kanalčke.
Virusna ovojnica Virusna ovojnica je vselej sestavljena iz beljakovin, ki so vključene v lipidni dvosloj. Vključevanje beljakovin virusne ovojnice v lipidno membrano se zgodi že med njihovo sintezo na ribosomih zrnatega endoplazemskega retikuluma. Ovojnica se bodisi tvori že na tem mestu iz membrane endoplazemskega retikuluma ali pa se beljakovine prenesejo v celično membrano ali membrano Golgijevega aparata iz ene od omenjenih membran nastane virusna ovojnica. Beljakovine virusne ovojnice se proizvedejo v gostiteljevi celici na podlagi virusne dednine; beljakovine, ki so lastne gostiteljski celici in se nahajajo v membrani, se pri nastanku virusne ovojnice ne vključijo vanjo. Torej je virusna ovojnica zgrajena le iz lipidov gostiteljske celice, ne pa tudi njenih membranskih beljakovin. Beljakovine, vključene v ovojnico, se sintetizirajo v gostiteljski celici na podlagi genskega zapisa virusa.
Virusi Popoln virusni delec (virion) je zgrajen iz nukleinske kisline (DNK ali RNK, nikoli pa obe hkrati), ki jo obdaja zaščitna beljakovinska ovojnica, imenovana kapsida. Kapsido tvorijo ponavljajoče se beljakovinske podenote ("kapsomere"), ki jih kodira virusni genom. Istovrstna zgradba kapside nudi marsikatere ugodnosti. Celica lažje zgradi virus iz enakih enot, ker je ta proces podoben izgradnji dolge polipeptidne molekule. Virusna DNK, ki mora vsa iti v majhno kapsido, pa posledično nosi zapis za izgradnjo kapside same le v eni obliki. Dolžina bi se namreč zelo podaljšala, če bi morala virusna DNK kodirati zapise za več deset, sto različnih beljakovin, iz katerih bi nato nastala kapsida. Oblika kapside je temelj taksonomskega sistema za razvrščanje, po katerem delimo viruse na helikalne, ikozaedralne, viruse z ovojnico in kompleksne. Ovojnica virusev z ovojnico izvira iz gostiteljske celice in jo tvori lipidni dvosloj z vključenimi beljakovinami, včasih se priključijo tudi ogljikovi hidrati. Večina znanih virusov je velikih med 20 do 300 nm, kar je manj kot je ločljivost svetlobnega mikroskopa - preučujemo jih lahko samo z občutljivejšimi elektronskimi mikroskopi.